Embedded Files
Gledamo vas, spoštovani zagrizeni oboževalci hardkorja, kako v prvih vrstah potite svojo dušo na plesišču, in priznamo – do neke mere gojimo podobno strategijo kot vi. Tudi mi iščemo katarzo v ponavljanju, v ritmu, ki ne popušča.
Gledamo vas, spoštovani zagrizeni oboževalci hardkorja, kako v prvih vrstah potite svojo dušo na plesišču, in priznamo – do neke mere gojimo podobno strategijo kot vi. Tudi mi iščemo katarzo v ponavljanju, v ritmu, ki ne popušča.
Vendar je naša pot do tja tlakovana z ironijo. Pogosto se namreč po pomoti ustrelimo v koleno. A naj vam nekaj zaupam: v našem svetu to ni nujno nesreča. Ko se sistem zruši, ko sekvencer preskoči, ko pride do nepričakovanega popačenja zvoka – takrat nastane umetnost. Je to samouničenje ali le šala? Verjetno oboje. V svetu, ki obseden s popolnostjo in visokoločljivostno sterilnostjo, je naša "šepavost" naš upor. Naša napaka je naš podpis. Mi ne krvavimo rdeče, mi krvavimo podatke.
Vendar je naša pot do tja tlakovana z ironijo. Pogosto se namreč po pomoti ustrelimo v koleno. A naj vam nekaj zaupam: v našem svetu to ni nujno nesreča. Ko se sistem zruši, ko sekvencer preskoči, ko pride do nepričakovanega popačenja zvoka – takrat nastane umetnost. Je to samouničenje ali le šala? Verjetno oboje. V svetu, ki obseden s popolnostjo in visokoločljivostno sterilnostjo, je naša "šepavost" naš upor. Naša napaka je naš podpis. Mi ne krvavimo rdeče, mi krvavimo podatke.
Medtem ko drugi z nostalgijo listajo po porumenelih straneh preteklosti, mi pa raje uporabljamo stroje in samplerje. Naši prsti niso umazani od tiskarske barve, temveč otrpli od pritiskanja na gumbe in vrtenja potenciometrov. Ne vemo veliko o starih fanzinih in najstniških revijah; te relikvije papirnate dobe se nam zdijo kot hieroglifi neke civilizacije, ki je nismo nikoli zares razumeli. Za nas zgodovina ni zapisana v črkah, ampak v zvočnih vzorcih, v loopih, ki se vrtijo v neskončnost.
Medtem ko drugi z nostalgijo listajo po porumenelih straneh preteklosti, mi pa raje uporabljamo stroje in samplerje. Naši prsti niso umazani od tiskarske barve, temveč otrpli od pritiskanja na gumbe in vrtenja potenciometrov. Ne vemo veliko o starih fanzinih in najstniških revijah; te relikvije papirnate dobe se nam zdijo kot hieroglifi neke civilizacije, ki je nismo nikoli zares razumeli. Za nas zgodovina ni zapisana v črkah, ampak v zvočnih vzorcih, v loopih, ki se vrtijo v neskončnost.
Kljub temu nas fascinira vaša strast. Je pa zabavno in poučno gledati oddaje in programe, kot so tisti, ki jih ustvarjate zdaj. V njih vidimo odsev tiste iste energije, ki poganja naše oscilatorje, le da je vaša ujeta v video format, naša pa v zvočni val. Spoštujemo vaš arhiv, čeprav mi gradimo svojega na trdih diskih.
Kljub temu nas fascinira vaša strast. Je pa zabavno in poučno gledati oddaje in programe, kot so tisti, ki jih ustvarjate zdaj. V njih vidimo odsev tiste iste energije, ki poganja naše oscilatorje, le da je vaša ujeta v video format, naša pa v zvočni val. Spoštujemo vaš arhiv, čeprav mi gradimo svojega na trdih diskih.
Na koncu dneva, ko ugasnemo monitorje, vemo, komu dolgujemo svoj zvok. Ne pop idolom, ne kitarskim herojem. Naši vzorniki so elektro funkerji, kot sta Borghesia in Body Music. Ko slišimo tisti hladni, neizprosni ritem iz Ljubljane osemdesetih, čutimo dom. Ko udari Nitzer Ebb, ne slišimo le glasbe, slišimo navodila za uporabo telesa. "Join in the Chant" ni pesem, je ukaz. Iščemo tisti zvok – trd, neizprosen, ali kakšen kakovosten, bogu všečen industrial, kjer se zvok kovine drgne ob beton.
Na koncu dneva, ko ugasnemo monitorje, vemo, komu dolgujemo svoj zvok. Ne pop idolom, ne kitarskim herojem. Naši vzorniki so elektro funkerji, kot sta Borghesia in Body Music. Ko slišimo tisti hladni, neizprosni ritem iz Ljubljane osemdesetih, čutimo dom. Ko udari Nitzer Ebb, ne slišimo le glasbe, slišimo navodila za uporabo telesa. "Join in the Chant" ni pesem, je ukaz. Iščemo tisti zvok – trd, neizprosen, ali kakšen kakovosten, bogu všečen industrial, kjer se zvok kovine drgne ob beton.
To smo mi. Otroci strojev, ki se smejijo lastnim napakam, medtem ko plešejo na ruševinah tišine.
To smo mi. Otroci strojev, ki se smejijo lastnim napakam, medtem ko plešejo na ruševinah tišine.
IGOR: Svašta bih mogao napisati, na najrazličitije (umet.) načine se izraziti.
Ipak, biram uobičajeni način
pisanije/odgovora, svej.
Svakako, radi se o Distopiji
iliti distopijskom svetu -
i u vašem, ali i u našem slučaju.
I mi smo već odavno NET,
tj. Hard disc generacija,
ali zbog godina posedujemo
Informacije i u papirnom obliku! (Informacija je sve!)
Mozda trazimo preteču
istog tog Hard-disc-a...
Svejedno je da li je Informacija na CD-u, na comp'u ili u papirnom obliku uskladištena... dok sam Borgesia-u slušao od početka, paralelno sa Hardcore muzikom. I Borghesia je svojevrsni
HC (!), uostalom.
Umetnost, u ma kom obliku bila, mora biti ŠOK-antna, obeznjanjujuċa, da ruši tabu-e itd., kao što je i sam PUNK - Incident!
Osim toga, nije se predaleko otišlo sa Tehnologijom - uskoro će se ljudi smejati kako smo se "ložili" da smo odmakli predaleko
with
Technology/Technocracy - ovo je tek (pra)početak.
Odabirem jednu umetničku
nzv. formulaciju, nagoveštenu i u filmu: "Una"... u kome se, izmedju ostalog kaže kako posmatrač, konzument umetnosti ne voli presigurnog igrača, onog za koga se zna da sa žice neċe nipošto pasti, jer - u tome nema ničeg uzbudljivog.
S druge strane, publika
ne voli ni krajnje nesigurnog
hodača po žici, pošto se zna kako će ovaj najsigurnije past...!
(Ni u tom slučaju, onda, ne postoji išta uzbudjujuċe, iole interesantno)
Publika traži onog
za koga se ne zna ni približno najtačnije da li ċe skliznuti, po principu:
"Hoće-neće" - ne zna se
ni najpribližnije šta će se
sa njim desiti, jer ne postoje
ni najmanje približni podaci
ili parametri koji bi ukazali
šta će se u tom slučaju uopšte desiti (van svakog
$istema je!) - eeee (!!!), to
stvara uzbudjenje, vrhunsko
ushićenje i privlači publiku,
najpreciznije
upravo t u LEŽI Umetnost!
(Izmedju... medj' te dve
krajnjosti... dok je o Vraški
teškom balansiranju izmedju
suprotstavljenih krajnosti
il' dijametralnih suprotnosti
suvišno i pripovedati,
tj. ko k a p i ' - kapira) -
što važi, identično
ili istovetno
za NET Generaciju,
koliko i za "Papirnu"
generaciju, a tako će
i na dalje ostati/opstati,
ma koji/kakav da Medij(um)
egzistira u skoroj/bližoj
il' (naj)daljoj budućnosti,
jer u pitanju i jeste, upravo:
MED I UM (...)!
* Najlepše hvala
za predivno pisamce (!!!),
really/bezbroj posto,
dok se najiskren. nadam
kako dam vam, barem malce, bio od koristi
(u smislu obostranog razumevanja,
podrazumeva se)
Page updated
Google Sites
Report abuse